Razišči rudnik

Najstarejši slovenski rudnik?

Izkoriščanje rude na območju Sitarjevca sega v daljno preteklost. Arheološka najdišča v bližnji okolici kažejo na to, da so v Litiji rudarili že pred 4000 leti. Iz tega obdobja so bili namreč najdeni ostanki bivališč in žlindre na območju današnje OŠ Litija. Na hribu Sitarjevec (448 m) so bili najdeni ostanki naselbine iz mlajše železne dobe. Z vrha je prečudovit pogled na reko Savo, kjer je nekoč potekala pomembna prometna pot, idealna za razvoj rudarstva na tem področju, kar so izkoristili že Rimljani in začeli kopati tudi pod zemljo.

Rudnik je deloval že v srednjem veku. Iz arhivskih virov namreč vemo, da je imel v Šmartnem pri Litiji sedež rudarski sodnik za Dolenjsko, kar govori o velikem pomenu rudnika, saj je bilo Šmartno takrat le manjša vas. Ohranjen nagrobni spomenik Christofa Bruckerschmieda iz leta 1537, ki je danes shranjen v cerkvi sv. Martina v Šmartnem pri Litiji, predstavlja najverjetneje rudarskega sodnika in ne rudarskega mojstra, kot se je še do nedavnega trdilo.

V času, ko je na gradu Bogenšperk živel Janez Vajkard Valvasor, kjer je napisal tudi Slavo vojvodine Kranjske, je bil rudnik zaprt. Vzrok za zaprtje zaenkrat še ni znan. Valvasor omenja staro rudarjenje na podlagi najdenih velikih hald (nasipov jalovine iz rudnika). Zapisal je med drugim, da je bil rudnik nekdaj velik, a da je sedaj zapuščen. Rudnik se je ponovno odprl šele v zadnji četrtini 19. stoletja. Izkoriščali so različno rudo, predvsem svinčevo in živosrebrovo. Poleg te so kopali še rudo, ki je vsebovala cink, baker, železo in v zadnjem obdobju obratovanja predvsem barit.

V vsej zgodovini delovanja rudnika se je zamenjalo veliko lastnikov, rudarjenje pa je bilo večkrat prekinjeno. Februarja 1965 se je v Litiji sestala komisija v zvezi s prenehanjem obratovanja rudnika. Ugotovili so, da rudarske raziskave niso dale pričakovanih rezultatov. Nizka vsebina kovine v rudi ni več omogočala rentabilnega odkopavanja, tehnična opremljenost jame je bila slaba, rudna telesa so bila majhna in razsejana v prostoru, kar je onemogočalo posodobitev načina dela. K poslabšanju razmer so pripomogli tudi problemi s predelovalnimi napravami in pljučna obolenja rudarjev (silikoza). Komisija je zato predlagala, da se dela v jami ustavijo. Proizvodnja svinca in barita je životarila še do konca julija 1965, nato pa so začeli obrate zapirati.